“V meni je nekaj napoleonskega. Rad gradim imperije. To me navdihuje, da stalno iščem možnosti za nadaljnjo rast,” meni podjetni naravoslovec Mark Pleško, direktor in solastnik podjetja Cosylab. Vendar tu ne naredi pike. V isti sapi dodaja, da sta njegovi enako pomembni vodili etika in poštenost. In čeravno odgovarja, da svoj poslovni uspeh v največji meri pripisuje sreči, pa je brez dvoma temelj njegove zgodbe uspeha ravno to – tesen preplet etičnosti in ambicioznosti.
Cosylab, ustanovljen leta 2001, zaseda vodilno vlogo v svetu razvoja programske opreme za krmilne sisteme jedrskih pospeševalnikov, radioteleskopov in drugih fizikalnih naprav. Že od samega začetka poslujejo na svetovnem trgu. Njihove podružnice se nahajajo v Silicijevi dolini, v Švici, na Kitajskem, Japonskem in Švedskem. “Kmalu se bo pridružila Poljska, mogoče še Rusija,” dodaja Pleško ter pojasni, da so pri ustvarjanju novih tržnih segmentov najbolj pomembni pravi ljudje. “Ideje niso problem. Problem je idejo spraviti v strukturo in jih realizirati – to je dejansko pravi del inovativnosti: iz idej narediti nekaj, kar prinaša denar.”
Ob podelitvi nagrade GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke ste dejali, da obstajata dve vrsti ljudi: racionalni, ki sprejmejo okolico takšno, karkšna je, in neracionalni, ki hočejo takoj vse spremeniti. Iz tega sledi, da so tisti, ki resnično spreminjajo svet, nerazumljeni. Sami se umeščate med slednje. Zakaj?
Mogoče sem se narobe izrazil. Hotel sem citirati Bernarda Shaw-ja, ki je dejal, da “so torej nerazumni oziroma neracionalni ljudje tisti, ki spreminjajo svet”. Nerazumljenosti ni omenjal.
Čeprav imate seveda na nek način prav: marsikdo od vizionarjev je nerazumljen s strani okolice. Ravno zato ostane na njej/njemu, da svet spremeni po svoji viziji in tako pokaže soljudem, kaj je imel(a) v mislih in da se da to dejansko doseči.
Zakaj se umeščam mednje? Zato, ker sem dovolj “butast” in trmast, da hočem svet, oziroma vsaj svojo okolico, spremeniti po svoji predstvi (smeh).
Ste fizik in podjetnik. Če ima prvi odličen vpogled v odnose med snovmi, njihovo gibanje v času in prostoru, mora podjetnik dobro poznati predvsem živo naravo, torej odnose med ljudmi, trende. Kako se vaši, na videz nezdružljivi vlogi, dopolnjujeta? Ali kot naravoslovec lažje oziroma drugače razumete posel? Je to podlaga za drugačno perspektivo?
To ste pa zelo pronicljivo opisali. Res je! Podjetništvo in biznis na sploh sloni na medčloveških odnosih. Zato imamo res naravoslovci, vsaj večina, pogosto težave jasno in razumljivo komunicirati z ljudmi izven našega področja. Očitno imam srečo, da imam oba talenta.
Vsak dober podjetnik mora v prvi vrsti razumeti tudi domeno, v kateri dela. Tudi frizer s.p. mora znati dobro striči, ne zadostuje, da se zna samo dobro pogovarjati s svojimi strankami (smeh). No, kot podjetnemu naravoslovcu, se mi torej splača ukvarjati z visoko tehnologijo, ker to domeno lažje razumem, kot npr. finančne storitve. In po drugi strani imam manj konkurence, kot če bi se ukvarjal z nepremičninami.
Opisujejo vas kot toplega, družinskega človeka. Kaj vam pomeni družina, kako usklajujete razpetost med družino in poslom?
Živim eno samo, enotno življenje, če lahko tako rečem, zato nimam posebej ločenega časa za družino in za posel. Živim vse skupaj in se pač intenzivno, stoodstotno ukvarjam s tem, kar je pred menoj. Če je kakšna nujna službena zadeva, jo bom uredil tudi med vikendom. Če sta otroka doma med delavnikom, bomo pa tedaj kaj skupaj naredili.
Pomembno mi je, da sem osredotočen na trenutek, ki ga ravno živim. Tako mi nekako uspeva in se še zdaj, po 28 letih zakona in pri dveh študirajočih otrocih, cela družina izvrstno razume.
S podjetjem Cosylab ste v manj kot desetletju prevzeli vodilno vlogo v svetu razvoja programske opreme za krmilne sisteme jedrskih pospeševalnikov, radioteleskopov in drugih fizikalnih naprav. Čemu pripisujete uspeh?
Najbolj sreči. Samo po sebi se razume, da je uspeh prišel zgolj s trdim delom, odrekanjem, požrtvovalnostjo in še najbolj z vrhunskimi sodelavci. A tudi tu sem imel pač srečo, da sem jih našel. Sicer je moja mantra, da je dober podjetnik tisti, ki zna srečo zagrabiti za čop, ko se mu prikaže.
Kaj je vaše vodilo pri poslovanju? Kaj vas navdihuje, navdušuje?
Očitno imam v sebi nekaj napoleonskega, da rad gradim “imperije”. To me navdihuje, da stalno iščem možnosti za nadaljnjo rast. Bralci naj sami presodijo, če je to etično ali ne, ampak tak pač sem – to me žene.
Enako pomembno vodilo pa je ravno etika, poštenost. Narava in vzgoja sta mi dali zanimivo kombinacijo, ki me k sreči varuje pred tem, da bi zaradi svoje ambicije škodoval drugim ali se gibal na meji zakona. Vedno želim narediti tako, da je prav za vse. A ne tako, da si razdelimo to, kar je, temveč da naredimo nekaj več in je potem tudi več za vsakogar. Na kratki rok bi mogoče več dosegel z več pretkanosti in egoizma, a ravno uspeh Cosylaba je dokaz, da se na dolgi rok najdlje pride s poštenim odnosom do ljudi v duhu “ti si v redu, jaz sem v redu”; pa naj gre za sodelavce, partnerje ali kupce.
Eden izmed najbolj odmevnih strateških projektov Cosylaba je tudi center za protonsko terapijo za zdravljenje raka. Vrednost projekta izgradnje regionalnega središča najsodobnejše protonske terapije ocenjujejo na 130 milijonov evrov. Kdaj bo zgrajen in kje?
Zaenkrat je še prezgodaj za natančne odgovore. Najprej moramo še najti teh 130 milijonov. Identificirane imamo sicer že tri možne lokacije, ena tudi v medicinski dolini, ki jo promovira SIS EGIZ.
Protonsko terapijo umeščamo med napredne načine zdravljenja raka, saj ima manj stranskih učinkov za bolnike. Katere so ključne prednosti te terapije in morebitni izzivi? Koliko vseh bolnikov, ki zbolijo za rakom, v Sloveniji naj bi jih bilo okoli 14.000 letno, bi lahko zdravili s protonsko terapijo?
Po naših ocenah, če primerjamo z uporabo protonske terapije v državah, ki jo že imajo, bi v Sloveniji zdravili okoli 1000 pacientov letno. Številka bi se podvojila, če bi upoštevali bolj optimistične napovedi iz drugih centrov za protonsko terapijo, kjer protonska terapija vedno bolj nadomešča radioterapijo.
Center za protonsko terapijo povezuje partnerje iz medicine, znanosti in gospodarstva. Kakšna je vloga Cosylaba v tem javno – zasebnem partnerstvu? Kateri so ostali deležniki oziroma načrtovalci projekta?
Ravno zato smo se odločili predlagati center za protonsko terapijo, ker so se za malo Slovenijo neverjetno “poklopile zvezde”. Slučajno je ravno Onkološki inštitut največji tovrstni inštitut v Evropi, slučajno imamo ravno na področju medicinske fizike eno izmed najmočnejših mednarodnih raziskovalnih skupin na IJS in na Univerzi v Ljubljani in slučajno je Cosylab vodilni dobavitelj na svetu za krmiljenje naprav za protonsko terapijo. To je tako kot pri naših zlatih košarkarjih, ko se enkrat na mnogo let zbere sanjska ekipa na tako majhnem koščku zemlje.
Skupaj imamo torej kompletno znanje, da razvijemo, postavimo in upravljamo center za protonsko terapijo; seveda ob sodelovanju s tujimi dobavitelji opreme. Cosylab je mednarodno izjemno povezan in bo pomagal najti najboljše dobavitelje in bo še sam prispeval k razvoju tehnološko najbolj zahtevnih komponent.
Sloveniji se pogosto očita razdrobljenost. Kako v tej luči ocenjujete pomen združenj kot je denimo tudi SIS EGIZ, katerega prednostna naloga je povezati Slovenijo okrog prebojnih tehnologij in doseči kritično maso gospodarstva, akademske odličnosti in ustvarjalnih sil?
Razdrobljenost je tudi posledica majhnosti. Včasih pač lažje najdemo partnerja nekje v tujini, sploh v tako ozkih nišah, kot jih pokriva Cosylab, ker v Sloveniji sploh nihče ne pokriva nekega področja.
Zato opravlja SIS EGIZ še posebej težko nalogo, da povezuje tako raznolike deležnike s precej različnih področij, ki imajo precej različne načine delovanja: inštituti, univerze ter gospodarstvo. Vloga, ki jo SIS EGIZ zelo dobro izvaja, vsaj kot jo vidim jaz, je v tem, da deluje kot moderator, kot facilitator ter da zna preceniti, katere ideje in predlogi so uresničljivi v danih okoliščinah in z danimi partnerji in jih temu primerno podpre. Na koncu pa morajo kritično maso doseči sami deležniki: SIS EGIZ ne bo mogel prisiliti podjetij in akademske sfere, da sodelujejo, če ni konkretnega zanimanja.
Slovenija se umešča med inovacijske sledilce, pa čeprav imamo relativno močno znanstveno osnovo, prodorna podjetja in tradicijo inovatorstva. Kako si razlagate to diskrepanco?
Zopet je majhnost pomemben dejavnik. Saj imamo nekatera mala ali srednja vrhunsko inovativna podjetja, ampak največja podjetja, ki dajejo kruh tisočerim, pač nimajo dostopa do tisoč najboljših izmed 300 milijonov, kot bi imeli, če bi delovali v ZDA, temveč samo izmed dveh milijonov. Se pa tu vedno bolj odpiramo in privabljamo tuj kader v Slovenijo. Malo se bomo morali še privaditi, da hitreje uredimo delovne vize, a tudi na tem delamo, npr. skupaj z GZS smo uspešno uveljavili pobude za hitrejše delovne vize za zaupanja vredna podjetja, ki je že bila sprejeta v državnem zboru.
Kako zrete v prihodnost dela? Nekoč ste dejali, da sta IT-tehnologija in družbeni razvoj pripeljala do tega, da varnih, klasičnih, prijetnih služb ni več. “Najbolj pametno je, da si varno službo sam narediš in jo sam braniš. To pomeni, da ustanoviš svoje podjetje in ga razvijaš. Če hočeš danes imeti dobro službo, si jo moraš sam ustvariti, ker ti je nihče drug ne bo.”
Oh, tu pa ste odprli temo za ločen intervju. Ali naj govoriva o tem, kako bodo umetna inteligenca in roboti popolnoma spremenili pokrajino dela in področja, ki bo človek sploh še opravljal? Ali pa bo celo UI zavladala nad človeštvom, pred čemer marsikdo svari?
Če se omejiva na danes in na naslednjih nekaj let, ko bomo morali delati še ljudje: gotovo bo vedno večji poudarek na kreativnem delu. Kar pa ne pomeni, da ne bo več ročnih dejavnosti – samo kreativne bodo morale biti, tam kjer je avtomatizacija nima pomena. Primer: mogoče bo ceneje zamenjati cel avto že ob majhni napaki, ker ga bo izdelal robot. A za oldtimerje boste še vedno potrebovali vrhunske avtomehanike, ker so že oldtimerji unikatni. In ker bo vrednost v kreativnem pristopu, bodo delojemalci tudi bolj svobodni pri izbiri, kdaj in kako delajo. Egipčani so pač lahko bičali sužnje, da so hitreje nosili kamne za piramide ali kopali namakalne jarke, v kreativnost pa človeka ne moreš prisiliti.
Kaj moramo glede tega postoriti kot narod in država?
Že v šolah moramo pripraviti mlade na vedno več kreativnosti. Saj v resnici napredujemo tudi tu, kljub marsikateri kritiki na račun šolstva. Če primerjam, koliko smo se morali mi “piflati” v srednji šoli in kako se učijo moji otroci, je viden precejšen napredek. Na hitro se pa v šolstvu tako ali tako ne sme nič spremeniti in se tudi ne da. Najprej moramo pač izobraziti učitelje in jih pripraviti na nekaj novega.
Kako v vlogi zaposlovalca skrbite za svoje ljudi? Kaj jim nudite, kako zadržite najboljše?
Da se zares obnašam tako, kot govorim v tem intervjuju (smeh). Trudim se dati ljudem to, kar sem si sam želel, kot sem bil na njihovem mestu: prijetno delovno mesto, svobodo pri odločanju ter zanimivo delo polno izzivov in poslanstvo, da prispevajo k napredku družbe in človeštva; ne nujno v tem vrstnem redu.
Ostale zadeve, kot so dostojna plača, plačane športne dejavnosti, sadje, kava, fleksibilni delovni čas, namizni nogomet in še kup drugih prednosti, ki pa se za IT firmo razumejo same po sebi.
Kako skrbite za dotok svežih idej v vaših ekipi, s čim spodbujate inovativnost?
Ideje niso problem (smeh). Kot mi je rekel sloviti Japec Jakopin: “Od sto svojih idej bom uresničil le 1 – 2 odstotka. Tujih idej ne potrebujem.”
Problem je namreč te ideje spraviti v strukturo in jih realizirati – to je dejansko pravi del inovativnosti: iz idej narediti nekaj, kar prinaša denar. Ljudi, ki to znajo, pa vedno primanjkuje. Pri ustvarjanju novih tržnih segmentov smo omejeni s tem, koliko takih ljudi imamo. Iz izkušenj lahko rečem, da se najde eden na 15 – 20 inženirjev. Ko identificiramo, da ima človek potencial, ga najprej pošljemo na izobraževanje in ga vzpodbujamo, da si sproti širi obzorja.
Kakšna je vaša vizija razvoja Cosylaba?
Najprej mora Cosylab postati popolnoma neodvisen od mene. Na tem že intenzivno delamo, saj postavljamo vse vodstvene strukture in vzgajamo interne ter zaposlujemo zunanje managerske kadre. Potem bo Cosylab lahko rastel in se neomejeno širil še naprej. Postati želimo popolnoma globalno podjetje. Že zdaj imamo podjetja v Silicijevi dolini, v Švici, na Kitajskem, Japonskem in Švedskem, kmalu se bo pridružila Poljska, mogoče še Rusija. Glede na velikosti teh držav bi bilo logično, da bo na dolgi rok večina zaposlenih tam in ne v Sloveniji.
In za konec: kdo je vaš vzor?
Če dopuščate izmišljene osebe, potem mi je največji vzor Gandalf, modrec iz Gospodarja prstanov. Mislim, da kar dobro predstavlja moj karakter, vključno s tem citatom “don’t meddle in the affairs of wizards, because they are subtle and quick to anger”.
Če ostanem v IT-ju, je moj vzor prej razumni in hladnokrvni Bill Gates, kot pa impulziven in nepreračunljiv Steve Jobs. Pa še tak otroški obraz imam, bolj kot Gates (smeh).
K čemu stremite?
Ne boste verjeli: v resnici sem lenuh in stremim k temu, da mi ne bi bilo več treba delati. Zato zaposlujem vedno nove ljudi, ki naj bi prevzeli del mojih odgovornosti. Sem pa take vrste lenuh, da raje naredim danes, zato da bom jutri prost. No, jutri se pa hitro najde kak nov izziv (smeh).
Intervju: Tonja Blatnik, iUFC – Institute for Universal Future Communications